0590 82 030
0590 82 030
Pred nekaj meseci sem odšel na tek po okoliških hribih in vaseh. Pri prečkanju neke kmetije, kjer cesta poteka praktično čez dvorišče, me je napadel večji pes in me ugriznil v desni gleženj. Iz hiše je takoj prišel gospodar in psa poklical k sebi, vendar teka zaradi bolečin nisem mogel nadaljevati. Na kmetiji so mi ponudili prevoz domov, nato pa sem odšel še k zdravnici. Na mestu ugriza so bili lepo vidni odtisi zob, ki so delno vidni še danes, a k sreči se je po nekaj tednih vse skupaj zacelilo. Po tem se z lastnikom psa nisem več slišal, me pa zanima, če lahko v zvezi s tem terjam kakšno odškodnino? Težava je v tem, da se od dogodka naprej bojim teči po bolj vaških poteh, saj ne vem, kdaj bom spet srečal kakšnega psa.
Ugriz psa pomeni poškodovanje človeka, tako v fizičnem smislu, kot v obliki nepremoženjske škode (bolečina, strah, skaženost…). Pri tem velja osnovno pravilo, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, kar se imenuje tudi krivdna odgovornost. Dodatno pa Obligacijski zakonik v splošni določbi o odškodninski odgovornosti (131. člen OZ) določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo, kar se imenuje tudi objektivna odgovornost.
Opisani primer z ugrizom psa pa je v zakonodaji še natančneje določen, in sicer v 158. členu Obligacijskega zakonika, ki govori o odgovornosti imetnika živali. Določeno je, da je za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, odgovoren njen imetnik (objektivna odgovornost), za škodo, ki pa jo povzroči domača žival, pa je odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo (krivdna odgovornost).
Glede na to, opisani primer vsekakor vzpostavlja podlago za odškodninsko odgovornost, vendar pa je tu potrebno razčistiti dve bistveni zadevi – prvič, ali je bil pes nevarna žival, kar pomeni, da gre za posebne vrste odgovornost (objektivno) in pa kdo je bil imetnik psa v trenutku ugriza.
O nevarnih živalih
Iz opisa dogodka izhaja, da je prišlo do ugriza s strani udomačenega psa, torej domače živali. Vendar pa so tudi domači psi lahko označeni kot nevarne živali. Nevaren pes je namreč pes, ki ogroža okolico zaradi svoje neobvladljivosti ali kaže napadalno vedenje do človeka ali je ugriznil človeka oziroma žival. V teh primerih veterinar v inšpekcijskem postopku izda odločbo, da je pes nevaren in se ga kot takega označi v registru hišnih živali. Če je prišlo do ugriza s strani nevarnega psa, potem je odgovornost imetnika psa objektivna, kar pomeni, da ne glede na to, kaj vse je storil imetnik psa (npr. je bil pes ograjen, na povodcu, z nagobčnikom itd.), ta odškodninsko odgovarja za nastalo škodo. Pri tem so sicer tudi za nevarne pse določene izjeme, saj se npr. za nevarne pse med drugim ne štejejo pastirski psi, katerih ugriz se zgodi v času varovanja črede ali tropa na označenem ograjenem pašniku oz. pastirski psi, katerih ugriz se zgodi v času varovanja črede ali tropa na označenem neograjenem pašniku, kjer je čreda s pastirskim psom pod neposrednim nadzorom pastirja. Več o tem je določeno v 11.a členu Zakona o zaščiti živali.
Če torej pri ugrizu psa ni šlo za nevarno žival oz. ni šlo za ugriz s strani pastirskega psa, potem je potrebno vzpostaviti krivdno odgovornost. To pa pomeni, da je do ugriza prišlo, ker imetnik psa ni poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo nad psom. Imetnik psa je torej kriv, da je prišlo do tega dogodka. V konkretnem primeru, ko je navedeno, da se je ugriz zgodil na cesti, ki poteka čez dvorišče kmetije, to pomeni, da bi pes moral biti na povodcu oz. drugače varovan. Pes bi moral biti pod takim potrebnim varstvom in nadzorstvom, da ne bi mogel ugrizniti naključnega mimoidočega na nekakšni javni cesti. Kakšni so bili morebitni varovalni ukrepi iz opisa dogodka sicer ne izhaja, vendar pa to niti ni tako sporno, saj je pes očitno lahko prosto prišel do mimoidočega tekača.
O imetništvu psa
Skorajda pomembneje od tega ali je bil pes nevarna žival ali domača žival in pod kakšnim (morebitnim) nadzorstvom je bil, pa je ugotovitev o tem, kdo je bil v trenutku ugriza dejanski imetnik psa in torej, kdo bi moral v trenutku ugriza izvajati nadzorstvo. V sodni praksi je veliko število primerov, ko so osebe, ki so utrpele ugriz skušale naprtiti odškodninsko odgovornost osebam, ki s konkretnim ugrizom psa niso imele nobene povezave. Nujno je poudariti, da imetnik psa ne pomeni tudi lastnika psa. Osebe zato tožijo in terjajo odškodnino od lastnikov psov, ki pa v trenutku ugriza niso bili tudi imetniki psov. Takšna napaka pa pomeni le eno, in sicer, da je odškodninski zahtevek potrebno zavrniti, kar pa lahko predstavlja velike stroške za osebe, ki so utrpele ugriz. Na eni strani so utrpele škodo zaradi ugriza psa, na drugi strani pa morajo nositi še stroške postopka.
Pri vseh teh primerih je zato nujno najprej potrebno ugotoviti, kdo je bil konkretni imetnik psa v danem trenutku, ko se je zgodil ugriz. Lastništvo psa je lahko ugotoviti iz registra domačih živali, vendar pa je pri tem podatku potrebno biti previden, saj je imetnik psa širši pojem kot lastnik, saj je imetnik lahko tudi druga oseba, ki ji je bil pes zaupan v oskrbo in varstvo. Ko gre za škodo, ki jo stori žival, tako ni nujno, da je odgovorna oseba vselej lastnik živali. Odločilno vprašanje v obravnavani zadevi je torej, kdo je bil v konkretnem primeru imetnik psa in kot tak dolžan poskrbeti za ustrezen nadzor nad njim. Šele po pridobitvi podatka, komu je bil pes zaupan v varstvo, torej, kdo je bil imetnik psa v tistem trenutku, se lahko razpravlja o nadaljnji odškodninski odgovornosti. Šele s tem podatkom postane jasno, kdo je sploh dolžan povrniti nastalo škodo.
V primeru takih dogodkov je zato vedno priporočljivo, da se dogodek prijavi na bližnjo policijsko postajo, tako da bo v zvezi z dogodkom obstajal tudi uradni zaznamek. V okviru tega postopka bo lahko ugotovljeno tudi, kdo je bil imetnik psa v trenutku ugriza, prav tako pa bo sprožen postopek pred veterinarjem, zaradi morebitne ugotovitve statusa psa kot nevarne živali. Četudi pa je takšen dogodek manjšega pomena in so poškodbe zelo majhne – v primeru ugriza psa je vedno dobro poiskati tudi zdravniško pomoč, za osnovno oskrbo rane, pri lastniku (oz. imetniku psa) pa je potrebno preveriti, kako je s cepljenjem psa proti steklini. V primeru, da je pes ustrezno oskrbovan in cepljen prosti steklini, nadaljnje cepljenje ni potrebno, s čimer si lahko žrtve ugrizov psa prihranijo precejšnje nevšečnosti in bolečine, ki so povezane s cepljenjem proti steklini.
Glede na navedeno ste tako vsekakor upravičeni do odškodnine zaradi utrpljenega ugriza psa. Pri tem pa je škodo dolžan povrniti imetnik psa, tj. oseba, kateri je bil pes zaupan v trenutku, ko se je zgodil ugriz.
Kakšna pa je ta odškodnina, pa je odvisno od same jakosti ugriza, utrpljenih bolečin, časa trajanja zdravljenja, morebitnih trajnih posledic ugriza, velikosti rane in morebitne skaženosti, utrpljenega strahu ob ugrizu in tudi kasneje… Sama višina odškodnine je tako odvisna od številnih dejavnikov, ki vsak zase predstavljajo del odškodnine zaradi utrpljenega ugriza.
Opozorilo: Objavljeni pravni nasvet obravnava izključno dejansko stanje, ki je zajeto v posameznem vprašanju. Pravni nasvet je informativne narave in avtor zanj ne odgovarja. Ker si niti dve dejanski stanji nista povsem enaki, svetujemo, da za nasvet v zvezi z vašo pravno situacijo zaprosite pravnega strokovnjaka, potem ko ste mu natančno obrazložili vaš primer.
Objavljeno: 18. 9. 2023
Ministrstvo za delo družino, socialne zadeve in enake možnosti je danes 7. 8. 2023 objavilo pregled možnosti za delavce, ki zaradi poplav ne morejo na delo ali so ga morali predčasno zapustiti. Informacije so dostopne na tej povezavi.
Dodajamo le, da je v nekaterih kolektivnih pogodbah, predvideno tudi izplačilo solidarnostne pomoči. Za to imajo delavci še kar nekaj časa, sedaj je pomembno, da se obvaruje življenje in zajezi nastanek materialne škode. Spodaj pojasnjujemo kaj določata kolektivni pogodbi za dejavnost trgovine in dejavnosti vzgoje in izobraževanja.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije v 81. členu določa, da delodajalec lahko izplača solidarnostno pomoč tudi v primeru naravne nesreče, ki prizadene delavca. Predlog za dodelitev solidarnostne pomoči lahko poda sindikalni zaupnik ali katerikoli drugi delavec. O upravičenosti predloga in višini odobrene pomoči odloči delodajalec na podlagi okoliščin posameznega primera. Delodajalec se je dolžan do predloga opredeliti v roku najkasneje 30 dni. Višina pomoči za primer naravne nesreče ni določena, določena je le za primer smrti delavca in za primer smrti ožjega družinskega člana delavca in ta v prvem primeru znaša najmanj 700 EUR, v drugem pa najmanj 350 EUR vendar največ do višine in pod pogoji, da se ti zneski ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja in osnovo prispevkov za socialno varnost.
Izplačilo solidarnostne pomoči v dejavnosti vzgoje in izobraževanja je urejeno v Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji in aneksih objavljenih v Uradnem listu RS, št. 46-1766/2013 in Uradni list RS, št. 88-1849/2021. Delavcu pripada solidarnostna pomoč za primer elementarne nesreče kot je npr. poplava. Za druge primere, ko se solidarnostna pomoč izplačuje, je v aneksu določen prag višine plače, ki jo uslužbenec prejeme v mesecu, ko se je zgodil primer, vendar pa za primer naravne nesreče kot je npr. poplava ta prag ne velja. Članu reprezentativnega sindikata, podpisnika aneksa iz leta 2013 pripada za 20 % višja solidarnostna pomoč kot ostalim, ki jim pripada solidarnostna pomoč, ki v letu 2023 znaša 668,21 EUR (usklajeno z rastjo cen življenjskih potrebščin). Članom SVIZ-a, ki je podpisnik aneksa iz leta 2013, tako pripada solidarnostna pomoč v višini 801,85 EUR. Zahtevo za izplačilo solidarnostne pomoči iz prvega odstavka vloži sindikat, na predlog člana, v roku 60 dni od nastanka primera oziroma od trenutka, ko je bil upravičenec zmožen vložiti predlog.
Ob naravni nesreči, ki je nedavno prizadela Slovenijo, se ljudje združimo in si pomagamo po najboljših močeh, o podpisanih pogodbah nihče niti ne razmišlja. No, vseeno pa je tudi zakonodajalec predvidel takšne situacije, tako da res ni nobenih dilem.
Odgovor na zgornje vprašanje je pritrdilen. Delavcu se v primeru naravne ali druge nesreče ali v drugih izjemnih okoliščinah, ko je ogroženo življenje in zdravje ljudi ali premoženje delodajalca (pa tudi če se nesreča ali izjemne okoliščine pričakujejo) lahko vrsta ali kraj opravljanja dela, določenega s pogodbo o zaposlitvi, začasno spremenita tudi brez soglasja delavca, vendar le, dokler trajajo take okoliščine (169. člen ZDR-1). Lahko gre za delo, ki ne ustreza delavčevi vrsti in stopnji izobrazbe. To pomeni, da lahko delodajalec s preprosto odredbo – lahko najprej tudi samo ustno, ko je to mogoče, pa tudi pisno, odredi opravljanje del, ki so potrebna, da se čim prej odpravijo posledice naravne nesreče in delovni proces steče. Seveda je pri tem potrebno v prvi vrsti poskrbeti tudi za varnost delavcev. Delavec je dolžan opravljati delo, ki mu ga odredi delodajalec, razen če je delo nezakonito ali škodljivo za njegovo življenje ali zdravje. Če delavec meni, da je delo, ki mu ga je odredil delodajalec, nezakonito ali škodljivo za njegovo življenje ali zdravje, lahko odkloni opravljanje dela (34. člen ZDR-1).
Delavec je dolžan opravljati delo preko polnega ali dogovorjenega krajšega delovnega časa v skladu s pogodbo o zaposlitvi ali druga dela v zvezi z odpravljanjem ali preprečevanjem posledic, v primerih naravne ali druge nesreče ali ko se ta nesreča neposredno pričakuje. Tako delo lahko traja, dokler je nujno, da se rešijo človeška življenja, obvaruje zdravje ljudi ali prepreči materialna škoda (145. člen ZDR-1).
Matičar, ki je pristojen za vpis smrti v matično knjigo umrlih, v tridesetih dneh od vpisa pošlje smrtovnico zapuščinskemu sodišču. Sodišče, na območju katerega je imel pokojni zadnje stalno ali začasno prebivališče, takoj po prejemu smrtovnice po uradni dolžnosti začne zapuščinski postopek.
Kadar iz smrtovnice izhaja, da zapustnik ni zapustil premoženja ali je zapustil le premično premoženje in nihče od dedičev ne zahteva oprave obravnave, se zapuščinska obravnava ne opravi, osebe, ki so upravičene dedovati, pa izvršujejo pravice kot dediči. V slovenskem pravnem redu namreč velja, da dediči že s trenutkom zapustnikove smrti vstopijo v njegov pravni položaj zaradi česar so že od trenutka smrti dalje upravičeni izvrševati vse pravice, ki jih je imel zapustnik. Sklep o dedovanju je le ugotovitvene narave. V vseh ostalih primerih bo sodišče opravilo zapuščinsko obravnavo.
Glavna naloga sodišča je, da v zapuščinskem postopku ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam.
Vabilo na narok
Sodišče razpiše narok, na katerega se povabi dediče in ostale, za katere je sodišču znano, da bi lahko bili dediči. V vabilu seznani osebe z obstojem oporoke oz. jih povabi, da jo predložijo. Seznani jih, da lahko do konca postopka podajo pri sodišču izjavo, ali sprejmejo dediščino ali pa se ji odpovejo in da bo sodišče odločilo o njihovi pravici po podatkih, s katerimi razpolaga, če ne pridejo na narok ali ne podajo izjave. Izjava se lahko poda ustno na zapisnik na naroku ali pisno. Zadošča že lastnoročno napisana ali računalniško izpisana in podpisana izjava. Ni potrebno, da bi bila overjena pri notarju, razen če sodišče to posebej zahteva.
Pomembno je vedeti:
Obravnava
Na naroku sodišče najprej naznani po kom teče zapuščinski postopek, nato preveri kdo je prisoten. Nadalje sodišče povzame vse premoženje, ki je znano sodišču in pri dedičih preveri ali obstoji še kakšno zapustnikovo premoženje. Nato sodišče ugotovi kdo so dediči ter ali se deduje na podlagi zakona ali nastopi oporočno dedovanje.
Če obstoji oporoka, pri dedičih preveri ali ji priznavajo njeno veljavnost. Če se zgodi, da je kdo od dedičev ne priznava, npr. ker trdi, da zapustnik zaradi svoje bolezni v trenutku, ko je bila sestavljena sploh ni vedel, da podpisuje oporoko, sodišče zapuščinski postopek prekine in osebo katere pravico šteje za manj verjetno napoti na pot pravde. Če se v roku, ki ga določi sodišče, tožba ne vloži, sodišče izda sklep o dedovanju kot da bi bil zahtevek dediča, ki je bil napoten na pravdo zavrnjen. Če je tožba pravočasno vložena, se zapuščinski postopek prekine in se nadaljuje šele, ko postane sodba v pravdnem postopku pravnomočna. Če spora o dejstvih, ki so pomembna za sprejem sklepa o dedovanju ni (npr. ni spora o obsegu zapuščine, ni spora o tem kdo je dedič) se zapuščinski postopek konča z izdajo sklepa o dedovanju. Sklep izide pisno.
Pri vstopu na sodišče morajo vse stranke skozi varnostni pregled, zato je pomembno, da na narok pridete dovolj zgodaj. S seboj imejte osebni dokument in vabilo na narok. Zastopanje po odvetniku na narokih v okviru zapuščinskega postopka ni obvezno. Lahko pa se dedič z njim posvetuje in se dogovori tudi za zastopanje. Odločitev o tem je praviloma odvisna od obsega zapuščine in od zapustnikovih razpolaganj s svojim premoženjem za časa življenja.
Aktivno iskanje zapustnikovega premoženja
Pomembno je, da so dediči pri iskanju zapustnikovega premoženja aktivni in da sodišču povedo ali je imel pokojni še kakšno drugo premoženje, na katerega so morda ob sestavi smrtovnice pozabili npr. bančni račun v sosednji Avstriji. Sodišče bo opravilo ustrezne poizvedbe in o tem pridobilo podatek.
Dedni dogovor
Dediču pripade glede na dedni delež ustrezen del vsake zapustnikove premoženjske pravice. Na primer – če je bil zapustnik lastnik enega stanovanja in vikenda na morju bosta brata, ki sta edina dediča po njem, dedovala vsak ½ njegove lastninske pravice na stanovanju in na vikendu na morju. Posledično bosta postala solastnika in bosta z obema nepremičninama morala upravljati skupaj.
Dediči lahko, že v okviru zapuščinskega postopka, sklenejo dedni dogovor – v svojem bistvu gre za dogovor o delitvi dediščine med več dedičev. V zgornjem primeru bi se brata lahko dogovorila, da eden od njiju podeduje stanovanje, drugi pa vikend. Če pride do razlike v vrednosti, se lahko dogovorita tudi o izplačilu razlike. Dediči lahko sodišču predložijo dedni dogovor ali pa ga sklenejo na naroku. S tem se izognejo nastanku solastniške skupnosti.
Zakonito dedovanje
Po zakonu dedujejo zapustnikovi sorodniki, kadar zapustnik ni napravil veljavne oporoke. Od tega, kdo so njegovi najbližji sorodniki je odvisno ali govorimo o dedovanju v prvem, drugem ali tretjem dednem redu. V prvem dednem redu dedujejo zapustnikovi otroci (če so otroci že pokojni po vstopni pravici dedujejo vnuki) in njegov zakonec po enakih delih. Če zapustnik ni zapustil otrok, se deduje v drugem dednem redu – dedujejo njegovi starši in njegov zakonec, pri čemer pokojnikovi starši dedujejo eno polovico zapuščine po enakih delih, pokojnikov zakonec pa deduje drugo polovico zapuščine. Kadar zapustnik ni zapustil ne potomcev ne staršev in tudi ti niso zapustili nobenega potomca in ne zakonca, dedujejo njegovi dedi in babice. Eno polovico zapuščine dedujeta ded in babica po očetovi strani, drugo polovico pa ded in babica po materini strani.
Nujni dediči so pokojnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegovi starši in njegov zakonec. Njihov nujni dedni delež znaša polovico zakonitega dednega deleža. Dedi in babice ter bratje in sestre pokojnika so nujni dediči le tedaj, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje. Njihov nujni dedni delež znaša eno tretjino zakonitega dednega deleža. Nujni dedni delež v posameznem primeru lahko uveljavljajo le dediči, ki je v konkretnem primeru zakoniti dediči. O prikrajšanju nujnega dednega deleža določenega dediča govorimo, kadar je zapustnik s svojimi neodplačnimi razpolaganji za časa svojega življenja ali/in z oporočnimi razpolaganji razpolagal tako, da določen dedič od njega ni prejel (ne za časa življenja z darili in ne z oporoko) niti premoženja, ki bi ustrezalo njegovemu nujnemu dednemu deležu. Uveljavljanje prikrajšanja je zapleten postopek, zato v primeru da menite, da ste prikrajšani, za nasvet prosite izkušenega pravnega strokovnjaka.
Objava: Pogrebni priročnik 2022, izdajatelj Mogenas d.o.o., Ljubljana, uredila Nika Gruden
Objavljeno na spletni strani: 13. 6. 2022
Spomladi 2021 se je pravnomočno končal postopek komasacije na območju Nasovče – Kaplja vas, jeseni 2021 pa tudi postopek komasacije na območju Drnovega. Obe področji sta v Občini Komenda. Namen uvedbe komasacijskega postopka je, da se zemljišča na določenem območju zložijo in ponovno razdelijo med prejšnje lastnike tako, da dobi vsak čim bolj zaokrožena zemljišča. Prejeli smo več vprašanj, zakaj je v primeru, da je bila zemljiška parcela, pri kateri je bilo ob njeni vložitvi v komasacijo več solastnikov, nato pa jim je bilo dodeljeno toliko posameznih zemljiških parcel kot je bilo solastnikov, lastniško stanje na dodeljenih zemljiških parcelah v zemljiški knjigi še vedno takšno kot pred uvedbo komasacije. Tudi sedaj so namreč na dodeljenih zemljiških parcelah še vedno solastniki tisti, ki so bili solastniki zemljiške parcele, ki je bila vložena v komasacijo.
Uvodoma je potrebno pojasniti, da pri tem ne gre za nekakšno napako komasacijskega postopka, temveč je to običajno. Zagotovo vam je znano, da se lastništvo na zemljiških parcelah evidentira v zemljiški knjigi, ki je javna knjiga in je namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. Poleg lastninske pravice se v zemljiško knjigo vpisujejo tudi druge stvarne pravice, kot na primer hipoteka, služnost, pa tudi nekatere obligacijske pravice npr. pravica prepovedi odtujitve in obremenitve ter tudi predkupna pravica, če sta nastali na podlagi pravnega posla itd. Pri posameznih solastniških deležih so lahko vpisane različne pravice in pravna dejstva. Pri nekaterih pravicah, kot na primer hipoteki je za njen prenos na drugo zemljiško parcelo potrebno pridobiti soglasje hipotekarnega upnika. Pričakovati je, da bo soglasje za prenos hipoteke na drugo nepremičnino podal, če se njegov pravni položaj zaradi prenosa ne bo poslabšal. Podobno je tudi pri imetnikih drugih pravic. V zakonu ni predvideno, da bi morali v postopek komasacije pritegniti vse imetnike drugih pravic na zemljiških parcelah. Razlog je bržkone tudi v tem, da bi bil takšen postopek še bolj dolgotrajen in z njim ne bi uspeli doseči ciljev, ki jih sicer zasleduje komasacija.
Iz izkazov, ki so jih lastniki prejeli skupaj z odločbo, je upoštevaje velikost solastniških deležev, že razvidno, katera dodeljena zemljiška parcela je namenjene posameznemu solastniku. Upravna enota je po izdaji odločbe po uradni dolžnosti vložila zemljiškoknjižne predloge, s katerimi se je na novo dodeljeni zemljiški parceli vzpostavilo enako stanje kot na v komasacijo vloženih zemljiških parcelah. Novo lastniško stanje – takšno da vsak od solastnikov postane izključni lastnik ene od dodeljenih jim zemljiških parcel – lahko lastniki uredijo s sklenitvijo pogodbe o razdružitvi solastnine. Pri tem pa je potrebno upoštevati morebitne pravice, ki jih imajo tretji na posameznem solastniškem deležu.
Na primeru bi to izgledalo tako, da če sta Janez in Jože v komasacijo vložila eno zemljiško parcelo, na kateri je imel vsak od njiju polovični solastniški delež, sta jima bili dodeljeni dve novi parceli A in B, pri čemer vsaka od njiju ustreza velikosti njunih deležev. S sklenitvijo pogodbo o razdružitvi solastnine bo Janez postal edini lastnik zemljiške parcela A, Jože pa zemljiške parcele B.
Seveda pa sklenitev takšne pogodbe ni rezervirana zgolj za udeležence komasacijskega postopka, temveč jo lahko sklenejo vsi solastniki, ki bi želeli razdružiti solastnino na nepremičninah.
Objavljeno: 8. 3. 2022
Opozorilo: Objavljeni pravni nasvet obravnava izključno dejansko stanje, ki je zajeto v posameznem vprašanju. Pravni nasvet je informativne narave in avtor zanj ne odgovarja. Ker si niti dve dejanski stanji nista povsem enaki, svetujemo, da za nasvet v zvezi z vašo pravno situacijo zaprosite pravnega strokovnjaka, potem ko ste mu natančno obrazložili vaš primer.
Z možem sva poročena 20 let in imava dva otroka. Hčerka je stara 16 let, sin pa je že dopolnil 19 let, vendar se še redno šola. Zaradi nepremostljivih razlik in številnih nesoglasij je najin zakon postal nevzdržen, zato se želim ločiti. Oba otroka želita živeti z mano. Zanima me, kako začeti postopek za razvezo − ga morava začeti skupaj z možem ali lahko to storim sama? Kako je s preživljanjem otrok?Več o tem
Smo gospodarska družba, ki opravlja gradbeno dejavnost in bi se radi prijavili na objavljeno javno naročilo. Zanima nas na kakšen način se določijo referenčni pogoji za izbiro izvajalca in kako jih lahko izkažemo?Več o tem
Sestra je v času očetovega življenja dobila v dar parcelo za gradnjo hiše ter ves les za ostrešje, oče pa ji je z lastnim delom veliko pomagal tudi pri gradnji hiše. Meni oče pri nakupu stanovanja ni mogel pomagati. Pred kratkim je umrl, oporoke ni naredil. V zapuščino sodi naša domača hiša, v kateri trenutno živi moja mama. Ali drži, da se darilo lahko vračuna v dedni delež?Več o tem
Bratu sem lansko leto posodil 10.000 € za nakup avtomobila. Dogovorila sva se, da mi denar vrne do začetka letošnjega poletja, vendar mi ga še vedno ni vrnil. Ker je moj brat in sem mu zaupal, nisva podpisala nobene pogodbe. Sedaj mu ne zaupam več, saj se ni držal najinega dogovora. Kaj naj naredim, da bom prišel do svojega denarja.Več o tem
Eden od etažnih lastnikov je pred vhod v večstanovanjsko stavbo samovoljno namestil videokamero. Tako snema celotno dogajanje pred vhodom, na parkirišču in otroškem igrišču – vse v solastnini vseh etažnih lastnikov. Ostali etažni lastniki se z namestitvijo videokamere ne strinjajo. Kako lahko dosežemo, da bo videokamera odstranjena?Več o tem
Mama mi je podarila parcelo za gradnjo hiše. Sklep o vpisu lastninske pravice v mojo korist sem dobil pred nekaj dnevi, vendar je na izpisku iz zemljiške knjige kot lastnik parcele še vedno navedena moja mama. Je kaj narobe oziroma ali moram še kaj narediti, da bom jaz vpisan kot lastnik?Več o tem
V prejšnjem pravnem nasvetu sem pisala o pravici priče do povračila potnih stroškov, stroškov za prehrano in prenočišče, kakor tudi do povračila izgubljenega zaslužka. Sedaj bom nekaj besed namenila vprašanju, kdaj priča lahko odkloni pričanje.
Od sodišča sem prejel vabilo, da bi pričal v sporu med sosedoma. Ker je obravnava dopoldne, bom moral vzeti dopust. Sem upravičen do povračila potnih stroškov ali plače?
Prijatelju sem posodil 8.000 € za 3 leta, a mi jih kljub mojim pozivom do sedaj še ni vrnil. Koliko znaša sodna taksa za tožbo in kdaj jo moram plačati?Več o tem
Domislil sem se tržno zanimive poslovne ideje, za uresničitev katere je bilo potrebno razviti programsko kodo. Za uresničitev ideje sem potreboval finančna sredstva, ki pa jih nisem imel. Zato sva se z znancem dogovorila, da bova skupaj ustanovila družbo z omejeno odgovornostjo in vsak prispevala 10.000 €. Poiskala sva računalniškega programerja, ki je bil pripravljen razviti programsko kodo. Za razvoj programske kode sva potrošila že večino sredstev, ko sva ugotovila, da le ta še nekaj časa ne bo razvita do te mere, da bi lahko pričela s trženjem. Družba formalno še ni bila ustanovljena. Dogovorila sva se, da s projektom prekineva, saj v doglednem času ni bilo pričakovati pozitivnih rezultatov. Z znancem sva šla nato vsak svojo pot. Sedaj, po dveh letih, pa je zoper mene vložil tožbo, v kateri navaja, da mi je on le posodil 10.000 €, ki sem jih jaz potrošil za razvoj programske kode, ter zahteva vračilo z obrestmi. Najin dogovor o poslovnem sodelovanju je bil le usten, na to temo sva si izmenjala le nekaj mejlov.Več o tem